MG+MSUM

ARTEMIJA #20 | Zore Plešnar, Nad oblaki
17. marec 2020 — 18. maj 2020
#
#
#
#

Kustosinja mag. Lara Štrumej predstavlja izbor iz cikla Zore Plešnar Nad oblaki (1975). (Video: Marko Jenko & Dejan Habicht; glasba: Nine Inch Nails, Ghosts, archive.org)

 

»Fotografi so se od nekdaj zavedali vizualnih in pomenskih vrednosti oblakov na svojih fotografijah. V obdobju pikturalizma, ko si pastoralnih prizorov niso mogli predstavljati brez tega atmosferičnega pojava, je na primer Peter Kocjančič fotografiral oblake, da jih je nato vkomponiral v svoje lirične podobe pokrajin. Če ostanemo pri naših avtorjih, je tudi G. A. Kos, slikar in ljubiteljski fotograf, modernist, ki mu ni bila tuja izkušnja fotografskega upodabljanja neskončne morske gladine, v fotografije oblakov vedno vključil kak droben detajl, nakazujoč bližino obzorja, na primer vrh drevesa ali strešno sleme. Za Zoro Plešnar je bila stvarnost od nekdaj polna vizualnih razodetij, kot so odsevi na lužah, naključja v ustvarjalnem procesu pa so ji pomenila novo izrazno možnost, na primer palimpsestno prekrivanje podob; tako je tudi vizualno izkušnjo prostranosti oblakov med nekim letom sprejela kot ustvarjalni izziv. V njenem ciklu Nad oblaki (1975) izstopajo podobe, na katerih ni videti roba letalskega okna, znotraj katerega bi bilo brezbrežno morje eteričnih oblakov nekako že zamejeno. Ko je fotografinja sama zamejila naključno, spreminjajoče se in neskončno tkanje amorfnih belih oblik v podobe, je ustvarila estetski red, ki ji je najbolj ustrezal. Te fotografije so poetične podobe sveta onkraj fizičnega, a se zaradi perspektive, nakazujoče izhodišče in smer avtoričinega pogleda in s tem tudi določeno orientacijo v prostoru, bistveno ločijo od povsem abstraktnih fotografij oblakov Alfreda Stieglitza oziroma njegovega slavnega cikla Equivalents (1922 ̶ 1934), ki se mu tu ne moremo izogniti. Četudi je niz podob Plešnarjeve nastal naenkrat in pri tem ni šlo za sledenje kakemu programu kot pri Stieglitzu, ki je več kot desetletje udejanjal svojo idejo o oblakih kot 'ekvivalentih' njegovih lastnih notranjih stanj v prek tristo fotografijah oblakov, posnetih z različnih krajev v Ameriki, lahko tudi fotografije Plešnarjeve razumemo kot refleksijo avtoričinega razpoloženja ali, kot pravi sama, kot njen emocionalni odziv na skladnost oblik in struktur v navidezni naključnosti pojavnega sveta.«

 

 
Priporočamo
Spletna razstava