MG+MSUM

RAZSTAVA | Zoran Mušič: Obsojeni na upanje – Risbe iz Dachaua
27. februar 2020 — 05. julij 2020
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#

Zoran Mušič

Obsojeni na upanje – Risbe iz Dachaua

 

Kustos: Marko Jenko

Oblikovanje razstave: Bevk Perović arhitekti

Trajanje: 27. februar – 5. julij 2020

Odprtje: četrtek, 27. februarja 2020, ob 19.00 uri

Moderna galerija, Ljubljana

 

»Mislim, da je bilo 13. aprila – nisem prepričan, katerega dne –, ko smo odprli taborišče Belsen, ki je bilo prvo koncentracijsko taborišče, ki ga je kdor koli od nas videl. Niti vedeli nismo, kaj so bila, le slišali smo nejasne govorice, da obstajajo. Nič ni moglo biti hujšega od tega. Vrata so se odprla in dojel sem, da sem priča Dantejevemu Peklu... Mislim, da... Mislim, da dotlej še nisem videl nič grozljivejšega. In da nikoli ne bom. [...] Šel sem skozi nekatere barake in znotraj so bili kupi in kupi razpadajočih ljudi, a nekateri so bili pod trupli še živi, dvigovali so svoje glave in skušali... Skušali so pokazati znak zmage. To je bilo najhuje.«

— Iz TV intervjuja z angleškim igralcem Dirkom Bogardom (1921–1999) Above the Title (1986).

 

VODENI OGLED

 

O RAZSTAVI

Claude Lanzmann (1925–2018), režiser filma Shoah (1985), je v nekem francoskem intervjuju navedel besede Filipa Müllerja (1922–2013), ki je bil v Auschwitzu Sonderkommando, zadolžen tudi za sežiganje trupel iz plinskih celic v krematorijih. Müller je pred filmom Shoah svoje pričevanje izdal že v knjižni obliki, Sonderbehandlung. Drei Jahre in den Krematorien und Gaskammern von Auschwitz (1979), ki je bilo istega leta prevedeno v angleški jezik kot Eyewitness Auschwitz. Three Years in the Gas Chambers at Auschwitz. Lanzmann se v intervjuju, v katerem se sprašuje, kako je bilo taborišča sploh mogoče preživeti, sklicuje na stavek, ki ga je v Shoahu izrekel Müller: »Kdor hoče živeti, je obsojen na upanje.« Iskra upanja tako dobi dokaj mračen obrat: biti obsojen na upanje. A izkaže se, da si je Lanzmann Müllerjev stavek napačno zapomnil. Müller je v filmu namreč izrekel nekaj preprostejšega: »Kdor hoče živeti, mora imeti upanje.«

 

Varlam Šalamov nam da slutiti nekaj težjega, za misel morda še bolj nevzdržnega, in sicer v svoji mojstrovini Kolimske zgodbe (1954–1973), ki nudijo nepresežen vpogled v neka druga taborišča in neki drugi, po Jorgeju Semprúnu (1923–2011), ki je kot politični zapornik preživel taborišče v Buchenwaldu, še okrutnejši sistem, in sicer v sovjetska taborišča gulaga. V Kolimi je preživel 17 let. Tudi upanje je lahko odvzeto, a življenje se nadaljuje. Kdor hoče živeti, je obsojen zgolj na oklepanje življenja, brez upanja na boljši jutri. V fragmentu 45 stvari, ki sem se jih naučil v gulagu iz leta 1961 lahko preberemo naslednje: »Dojel sem, zakaj ljudje ne živijo od upanja – upanja ni. Prav tako ne morejo preživeti zaradi svobodne volje – kaj sploh je od te svobodne volje? Živijo nagonsko, zaradi samoohranitve, tako kot drevo, kamen, žival.« V tem istem fragmentu dodaja: tudi iz indiferentnosti in besa. Vse nam je lahko odvzeto – za časa življenja. Vse, kar imamo za (psihično) najintimnejše.

 

Kako je s tem v vizualni umetnosti? Kako se umetnost spopada s točko, na kateri nam je lahko odvzeto prav vse? Ne zgolj s fizično smrtjo, temveč s smrtjo za časa življenja. Ne nazadnje, eno temeljnih vprašanj umetnosti 20. stoletja je bilo, kako ustvarjati umetnost po plinskih celicah. Veliko teoretikov podobo v kontekstu taborišč druge svetovne vojne prepoveduje, kratko malo prepovedujejo kar umetnost. Obenem pa je razveljavljena tudi dokumentarnost, česar se je dobro zavedal že Zoran Mušič, ko je izjavil, da stvari ni hotel ilustrirati. Z drugimi besedami, Mušičevo oko je oko slikarja, ne fotoreporterja. Tudi Shoah ni dokumentarni film: dokumentarnost je prekratka, do žrtev tudi žaljiva, kot je dal jasno vedeti že Claude Lanzmann. V Auschwitzu ni bilo nobenega zakaj.

 

Lanzmannova »zmota« v navedku je izhodišče podnaslova razstave izbora dachauskih risb Zorana Mušiča iz leta 1945, in sicer v sklopu stalne razstave umetnosti 20. stoletja v Moderni galeriji. 23 risb so leta 2016 odkrili v arhivih Vsedržavnega združenja partizanov Italije, eno pa v Deželnem inštitutu za zgodovino odporništva Furlanija – Julijska krajina. Risbe so bile leta 2018 prvič razstavljene v tržaškem muzeju Revoltella, ki je risbe prevzel v hrambo. Na razstavi v Moderni galeriji jih spremljajo še dachauske risbe iz Slovenije in ožji izbor del na papirju iz cikla Nismo poslednji iz javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji in Italiji. Celoto spremljajo odlomki iz pričevanj preživelih iz nacističnih taborišč in tistih, ki so jih osvobajali. Razstava je posvečena Erichu Fischerju. Pričevanje o njegovem življenju v Auschwitzu prav tako spremlja razstavljena Mušičeva dela.

 

 

Za sodelovanje se iskreno zahvaljujemo tržaškemu muzeju Revoltella in seveda lastnikom risb in drugih posojenih del. Zahvalo za prijazno sodelovanje namenjamo tudi mag. Gojku Zupanu. Velika zahvala gre še rabinu Arielu Haddadu za njegovo velikodušno podporo.

 

Častno pokroviteljstvo razstave: Skupnost internirancev Dachau (Ljubljana), Legebitra, Judovska skupnost Italije (Trst)

 

 

 


Video: Nika Ham in Marko Jenko

Glasba: archive.org.

 

Razstavo je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.  

 

Iz zbirke Moderne galerije.

Iz zbirke Moderne galerije.

Iz zbirke Moderne galerije.

Priporočamo
Spletna razstava